Kokosovo olje

ZGODOVINA KOKOSA

Izvor kokosovih palm je dokaj nejasen. Po nekaterih domnevah izvira z otočji v Tihem oceanu, od koder naj bi se razširile na ostala območja s tropskim podnebjem. Precej verjetno pa je tudi, da je doma iz regij med Indijo in Indonezijo, od koder naj bi morjeplovci kokos raznesli še na druga območja.

Na Kitajskem so našli zapise iz 9.st., kjer piše, da so kokos tedaj uporabljali predvsem za pridobivanje vlaken. Omenja ga tudi mornar Sinbad v zgodbah o 1001 noči. Obstaja tudi zapis iz 5. stoletja, kjer nek egipčanski popotnik Costas omenja »indijski oreh«, za katerega raziskovalci domnevajo, da je šlo za kokos.

Kokosov oreh je bil skozi čas različno poimenovan: nux indica, nargilis. Španci in Portugalci so ga v 16. stoletju poimenovali »coco«, kar pomeni glava ali lobanja, in to zaradi treh linij, ki spominjajo na oči in nos na glavi.

V Indiji kokosovi palmi pravijo »drevo, ki nudi vse, kar rabimo za življenje«, v Mezopotamiji je veljala za »drevo tisočerih rab«, na Filipinih na primer pa so jo imeli za »drevo življenja«.

Kokosova palma (Cocos Nucifera) je najpomembnejša rastlina v tropskem pasu.

Uporaba kokosovega oreha je bila že od nekdaj vsestranska. Iz jedrc zrelih kokosov se pridobiva olje, iz trde lupine oglje, vlaknasta zunanja lupina je tudi primerna za izdelavo vrvi, rogoznic, domačini so si z njo prekrivali domovanja, pletli klobuke in košare, izdelovali glasbila in razne pripomočke, iz korenin so izdelovali barvila in jih uporabljali v zdravilstvu.

Uporaba kokosovega olja je bila tako spoštovana, da je bila že leta 1500 pr.n.št. zapisana v sanskrtu kot zdravilo za bolezni uma, telesa in duha.

Kokos se loči od drugih sadežev tudi zaradi vsebnosti izjemno kvalitetne pitne vode, ki ji pravijo »voda življenja«. Njeno elektrolitsko ravnovesje je enako tistemu v naši krvi, zato so jo nemalokrat uporabljali za infuzijo in namesto krvne plazme pri transfuzijah.

Že stoletja je kokosovo olje osnovna sestavina lepotilnih izdelkov po vsem svetu.

UPORABA KOKOSA

Ta res izjemen in vsestranski sadež je vir vitaminov, mineralov, cinka, selena, železa in magnezija. Vsebuje tudi veliko beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov.

Kljub svojemu imenu kokos ni oreh. Uvrščamo ga med koščičasto sadje. Sadež je mesnat, s tanko kožo in sredinsko koščico, ki vsebuje semena.

Iz posušenega mesa sadeža se izdeluje moka, poimenovana kopra, ki se uporablja tudi za izdelovanje kosmičev.

Iz svežega mesa pa se pridobiva zelo cenjena kokosova maščoba.

V južni Aziji so kokosovo olje pogosto uporabljali v izdelkih za lase, saj jim daje sijaj, potrebno vlažnost, skrbi za njihovo zdravo strukturo in obenem vzpodbuja rast las.

Na koži so ga uporabljali za hitrejše celjenje opeklin, modric, ureznin, ran in za lajšanje bolečin v mišicah in sklepih. V Zanzibarju in Indiji so kokosovo olje uporabljali tudi pri izdelavi sveč za razsvetljavo.

Domači zdravilci s Samoe, pa tudi zdravilci Srednje in Južne Amerike ter zdravniki ajurvedske medicine, so kokosovo olje uporabljali kot zdravilo za zdravljenje več vrst bolezni in celjenje površinskih poškodb.

Matere so uporabljale kokosovo olje za masažo svojih otrok z namenom vzpodbujanja rasti močnejših kosti, kot zaščito kože pred madeži, za preprečevanje bolezni in okužb.

Olje so pridobivali s prekuhavanjem kokosovega mleka. To olje se med drugim uporablja tudi za naravno zaščito pred sončnimi opeklinami, kot vlažilni balzam za suho in poškodovano kožo, za vzpodbujanje rasti las in pri odpravljanju uši.

GOJENJE IN OBIRANJE KOKOSA

Po vsem svetu pridelajo letno približno 61 milijonov ton kokosovih orehov, večinoma v tropskih regijah Azije; 73 % celotne svetovne proizvodnje skupaj je iz Indonezije, Filipinov in Indije. Najbolj poznani sta dve vrsti kokosa in sicer pacifiška in atlantska.

Kokosov oreh raste na veliki palmi Cocos nucifera, ki lahko zraste do 30 m visoko. Njeni dolgi listi so pernati, deblo pa je gladko. Za optimalno rast kokosova palma potrebuje peščena tla, veliko neposredne sončne svetlobe (zato odsotnost drevesne krošnje) in visoko stopnjo vlažnosti – torej ji ustreza veliko padavin.

Lahko uspevajo tudi v regijah z nižjo količino padavin, da je le dovolj toplote in vlage.

Te palme so dovzetne za slanost, kar jim olajša rast ob tropskih obalah. Lahko sicer uspevajo ob kratkotrajnih padcih temperatur do 0 °C, ne prenesejo pa hujše zmrzali. Včasih si opomorejo in rastejo tudi pri nižjih temperaturah do -4 °C, vendar potem ne obrodijo sadov.

Ko odstranimo lupino, so na povsem notranji plasti, endokarpu, vidne 3 luknje.

Te luknje se običajno imenujejo “oči”, zaradi katerih je kokos videti tudi kot žoga za kegljanje. To so kalilne pore. Dve pori ostaneta zamašeni, skozi tretjo poro pa ob ugodnih rastnih pogojih požene poganjek. Vsaka pora predstavlja plod kokosovega cveta. Zrel kokos tehta do približno 1,4 kg.

Poleg obalnih peščenih tal lahko kokosova drevesa rastejo tudi na aluvialnih, ilovnatih, lateritnih tleh in na tleh močvirnih nižin, ki so bila obdelana z melioracijo. Za uspešno rast v tleh ne sme biti kamnin ali kakršne koli trde spodnje plasti znotraj 2 m od površine in ob prisotnosti vode znotraj 3 m. Tla morajo imeti dobro sposobnost zadrževanja vode in ustrezno drenažo.

V suhem podnebju brez ustreznega namakanja kokosova drevesa ne bodo razprostrla listov. Starejši listi bodo dehidrirali in se skrčili, njihovi plodovi pa bodo predčasno odpadli.

Ob pravilni oskrbi in v idealnih rastnih pogojih kokosova palma obrodi prve plodove v 6-10 letih rasti in doseže vrhunec rodovitnosti po 15-20 letih.

Od faze socvetja oz. faze cvetenja do faze polno zraslega in zrelega kokosovega oreha traja 12 mesecev. Običajen razmak med vsakim rezanjem kokosovih orehov je 45 dni.

Najboljši donos olja imajo plodovi, ki ob dozorelosti naravno padejo na tla. To so tudi kokosi z največjo količino lavrinske kisline.

Kokosovi orehi rastejo skozi vse leto. Letno zraste na palmi približno 100-120 plodov. Rastejo v šopih po 5-12 plodov, pri čemer vsak mesec zraste in dozori nov šop.

Nekateri pridelovalci kokosove plodove pobirajo precej pred njihovo zrelostjo in nato z uporabo kemikalij pospešijo dozorevanje in obenem povečajo količino pridobljenega olja.

KAKO SE EKSTRAHIRA KOKOSOVO OLJE?

Kokosove orehe, ki se uporabljajo za pridelavo kopre ( to je posušena sredica kokosa), že ob pobiranju razcepijo s sekiro. Kokosovo meso izvlečejo in prepustijo sušenju: razgrnjeno na soncu, na stojalu nad ognjem ali v pečeh. Postopek sušenja traja nekje do 4 dni. Za proizvodnjo 1 tone kopre je potrebnih približno 6000 popolnoma zrelih kokosov. Sušeno kopro odpeljjo v mlin, kjer se začne postopek ekstrakcije olja. Olje prehaja skozi filtrirno stiskalnico, da odstrani morebitne usedline in nečistoče in rezultat je bistro, surovo kokosovo olje.

Kokosovo olje je mogoče pridobiti na naslednje načine:

S SUHIM / HLADNIM POSTOPKOM

Stiskanje kopre v ekspeler stiskalnikih poteka izključno mehansko s pomočjo valjastih polžev.

Uporaba topil pri stiskanju naredi kokosovo maščobo mehko, nekakšno gobasto maso, imenovano »moka kopre«. To je stranski proizvod in vsebuje veliko beljakovin in vlaknin, vendar to ni dovolj visoke kakovosti, da bi bilo primeren za uporabo v ljudski prehrani. Brez nadaljnjega postopka za ekstrakcijo beljakovin to maso uporabljajo za krmo živine.

Kopra, pridobljena iz nezrelih plodov, je težja za obdelavo, daje manjšo količino olja in slabši izdelek. V preteklosti je bilo olje, pridobljeno s to metodo, znano kot “olje za reveže” ali “umazano olje”.

MOKRI PROCES Tu se obdeluje surova sredica kokosa namesto posušene kopre. Vsebnost beljakovin tvori emulzijo olja in vode. Z izločanjem vode iz te emulzije se dobi samo olje.

V tem postopku se uporablja tehnika centrifuge ali predobdelave na več načinov: s hlajenjem, toploto, dodajanjem kislin, soli, encimov, z elektrolizo, udarnimi valovi ali s parno destilacijo. Nemalokrat pride do kombinacije teh procesov.

EKSTRAKCIJA S TOPILOM je metoda, s katero se pridobi do 10 % več olja od količine, proizvedene z rotacijskimi mlini in ekspelerji. Uporablja se topilo heksan. Pridobljeno olje se nato rafinira z namenom izločitve nekaterih prostih maščobnih kislin. S tem se zmanjša dovzetnost olja za pojav žarkosti in podaljša njegov rok uporabnosti.

DEVIŠKO KOKOSOVO OLJE se lahko proizvede iz svežega kokosovega mesa, njegovega mleka ali suhega ostanka.

Postopek pri proizvajanju olja iz mesa kokosa: sveže naribano sredico posušijo, da se zmanjša vsebnost vlage na 10–12 %. S stiskanjem te mase v vijačni stiskalnici pridobijo olje.

Postopek pridobivanja olja iz kokosovega mleka: naribana mesna sredica se zmeša z vodo in stisne, da dobimo olje.

Ob uporabi te tehnike lahko mleko pustimo fermentirati tudi do 2 dni, poberemo »smetano« in s pomočjo segrevanja izločimo olje.

Tretja metoda v pridobivanju olja vključuje uporabo centrifugalne sile za ločevanje maščobe od drugih tekočin. Suhi ostanek, ki ostane po proizvodnji kokosovega mleka, se prav tako lahko uporabi za ekstrakcijo olja.

Deviško kokosovo olje ohranja svojo naravno aromo. Celoten postopek proizvodnje deviškega kokosovega olja mora biti izveden v roku ene ure po odprtju – razkosanju kokosovega oreha.

KOKOSOVO OLJE COPRA – RAFINIRANO, BELJENO IN DEZODORIZIRANO (RBD) OLJE je najpogostejšega vrsta kokosovega olja, pridobljenega iz kopre z uporabo ogrete hidravlične stiskalnice. S postopkom stiskanja izločimo iz kopre vse olje, vendar ostane v surovem stanju, ki je rjave barve in vsebuje nečistoče. Zato je potrebno nadaljnje segrevanje in filtriranje za rafiniranje, beljenje in dezodoriranje.

Rafiniranje olja, proizvedenega iz kopre, zahteva kemikalije in toploto, da dobimo izdelek, ki je primeren za komercialno prodajo in uporabo. Vključuje uporabo šibke korozivne raztopine sode za odstranitev 3+% prostih maščobnih kislin (FFA).

Dezodoriranje olja se izvaja s prehajanjem pare skozi olje pri temperaturi 230 C.

Beljenje kokosovega olja vključuje posvetlitev njegove rjave barve do skoraj bele.

S postopkom rafiniranja se odstranijo dišave in ostale terapevtske vrednosti kokosovega olja, zato se kokosovo olje Copra močno razlikuje od kakovosti deviškega kokosovega olja. RBD kokosovo olje tako ne ohranja svoje naravne arome in je namenjeno za uporabo v kozmetiki in farmaciji.

FRAKCIJSKO KOKOSOVO OLJE se imenuje tudi tekoče kokosovo olje. Obstajajo 3 osnovne vrste maščobnih kislin: kratko verižne, srednje verižne in dolgo verižne. Dolgo verižne maščobne kisline imajo več ogljikovih atomov, kar pomeni, da potrebujejo višje temperature za taljenje in so tako pri sobni temperaturi trdne. V tej vrsti kokosovega olja hidroliza in destilacija s paro odstranita dolgo verižne maščobne kisline, kot je zdrava nasičena maščoba, znana kot lavrinska kislina, medtem ko trigliceridi srednje verige, kot sta kaprilna kislina in kaprinska kislina, ostanejo. Te so koristne za medicinske in terapevtske aplikacije v kozmetiki in kot osnova za eterična olja.

Kljub vlažilnim in čistilnim prednostim, ki jih imajo dolgo verižne maščobne kisline na koži, njihova odstranitev omogoči, da kokosovo olje ostane tekoče pri sobni temperaturi in ima daljši rok uporabnosti. Srednje verižne maščobne kisline še vedno ohranjajo svoje vlažilne lastnosti, medtem ko zaščitni in pomlajevalni naravni antioksidanti in hranila, kot so vitamini A, C in E še naprej izkazujejo svoje dragocene lastnosti.

Glavne kemične sestavine kokosovega olja so: lavrinska, kaprinska in kaprilna kislina, linolna kislina (polinenasičene maščobe), oleinska kislina (enkrat nenasičene maščobe), polifenoli (samo deviško kokosovo olje) in srednje verižni trigliceridi.

PREDNOSTI UPORABE KOKOSOVEGA OLJA

Kokosovo olje, ki se uporablja v kozmetične in terapevtske namene, lahko zaradi majhne velikosti svojih molekul zlahka prodre v kožo, saj so te molekule tako majhne kot molekule eteričnih olj, kar jim omogoča, da se zlahka vpijejo v kožo v kombinaciji s kokosovim oljem. Ne da bi zamašilo pore, kokosovo olje nudi odlično mehčanje suhe, srbeče kože in las, ter je primerno za občutljivo, vneto in razdraženo kožo. Ustvarja zaščitni pregradni sloj na površini kože, ki ima sposobnost zadrževanja vlage in s tem zagotavlja njeno optimalno hidracijo, jo mehča, maže in hladi. Enak učinek ima na laseh. Preprečuje pojav suhosti in naselitev glivic.

Kokosovo olje, ki se uporablja v kremi, pomirja in hladi razdražena področja kože in predele, ki jih prizadenejo razne bolezenske nevšečnosti (atletsko stopalo, luskavica, bradavice). Učinkovito blaži sončne opekline in zdravi mehurje, pospešuje odstranjevanje odmrle kože in spodbuja rast nove, bolj zdrave kože s sijočim tenom.

Kokosovo olje, ki se uporablja v terapevtske namene, velja za učinkovito pri pospeševanju presnove. Koristilo naj bi pri uravnavanju krvnega tlaka in ravni holesterolov v krvi, hkrati pa pomirja nelagodje, ki ga povzročajo težave z jetri in ledvicami. Pogosto se uporablja za izboljšanje prebave in izločanje inzulina ter s tem uravnava krvni sladkor.

Ob uporabi pri sprostitveni masaži pripomore k zmanjšanju stresa.